Zgodovinsko ozadje strojno obdelanih delov iz ogljikovega jekla je mogoče razumeti iz dveh razsežnosti: zgodovine uporabe ogljikovega jekla in razvoja tehnologije strojne obdelave.
Zgodnje uporabe in industrializacija ogljikovega jekla
Kot najosnovnejša vrsta jekla je ogljikovo jeklo glavni material v proizvodnji strojev od industrijske revolucije v 19. stoletju. Njegova sestava je predvsem železo in ogljik (običajno z vsebnostjo ogljika manj kot ali enako 2,1 %) in vsebuje majhne količine mangana, fosforja, žvepla itd., kar ponuja prednosti, kot so nizki stroški, enostavno taljenje in nastavljive mehanske lastnosti.
Od poznega 19. do zgodnjega 20. stoletja, z dozorevanjem Bessemerjevega pretvornika in tehnologije izdelave jekla z odprtim ognjiščem, je ogljikovo jeklo doseglo-veliko obseg proizvodnje in se je široko uporabljalo v konstrukcijskih komponentah, kot so gredi, zobniki in vijaki.
Do sredine 20. stoletja so Združene države uporabljale ogljikovo jeklo v približno 87 % svoje proizvodnje jekla. Zaradi ravnovesja med trdnostjo, obdelovalnostjo in ekonomičnostjo je postalo "najpogosteje obdelano jeklo".
